Medij: 7 dni Avtorji: Stepišnik Matija Teme: Mali delničarji Rubrika / Oddaja: Ostalo Datum: 29. 07. 2009 Stran: 13
Naivni so tisti, ki v Bavčarju in Šrotu že zdaj vidijo iluzerja, nenazadnje sta ostala velika lastnika sistemov, v katera bo, tako kaže, posegla država in ju pomagala reševati pred dokončnim zlomom.
Najprej je odšel prvi, prejšnji teden mu je sledil drugi. Nekdanja generalna direktorja Istabenza in Pivovarne Laško, zdaj "le" še njuna velika lastnika. Direktorsko-lastniški dvojec, ki se je še dve leti nazaj zdel nedotakljiv primer svojevrstnih zmagovalcev (stran)poti tranzicije po slovensko, ki sta znala preigrati tako pravo kot politiko, je nasedel. Igrala sta igro, ki je bila tvegana, za katero se je vnaprej vedelo, da bo družbeno-moralno sporna, za večino domala nelegitimna, odigrana na spolzkem terenu legalnosti, v veliki meri odvisna tudi od tihih paktov s politiko.
Menda so nekateri pričakovali, da bo padec tajkunov, ki sta se nekaj časa skrivala za svojimi poštnimi nabiralniki, nato pa stopila izza njih in razkrila prelitje lastništva v svoj sef, pospremljen s fanfarami, ki bi napovedovale konec parazitiranja nacionalnega gospodarskega tkiva. A so se zmotili. Njun umik, odstop, sestop, odstrel, kakorkoli že, za zdaj še ne nosi domala nič ali malo katarzičnega. Sila varljiv, celo nevaren je vtis, da zdaj pa kar pravica zmaguje v Deželi. Daje torej sistem začel delovati, ker je politika kot določevalka zakonskih okvirjev prepoznala svoje napake in ravna odločneje, odgovorneje. Šrota je skozi vrata pivovarne pospremil isti človek, kot ga je tja pripeljal. Tone Turnšek.
Tisti dolgoletni, mnogi so ga imenoval legendarni direktor pivovarne, ki je po upokojitvi kot nadzornik moral vedeti, kaj se je v zadnjih letih skrivalo za krinko nacionalnega interesa, skovanega med znamenito pivovarsko vojno Laško:Interbrew, pa v sprva skrivnem delu operacije Mercator-Delo. Janko Kosmina se je umaknil le malo pred tem, ko so upniki izhod pokazali tudi Bavčarju. Tudi on je ves čas z nadzorniškega fotelja bdel nad poslovnimi dejavnostmi in odločitvami svojega učenca. Ali pa bi moral. Potop simbolnih igralcev najbolj brutalne faze tranzicijskih "akrobatik" doslej, "prijateljske" zlizanosti, spreg med gospodarstvom, bankami in politiko, ki so rodile Istrabenz-PL velezgodbo, je veliko premalo, da bi zdaj naivno verjeli, da je čas za hozano, potem ko so se še pred kratkim slišali napevi rekviema.
Psihološko-moralni učinki so zadeva, ki bo čez čas obrobna. Šele če se bodo v obeh zgodbah našli tisti, ki so dejansko kršili zakone, prikrojevali pravila, preigravali predpise, zavajali male delničarje, opuščali nadzorno funkcijo, nato pa bodo še v poštenih, nepristranskih in pravno nedvoumnih postopkih odgovarjali za svoja dejanja, bo to znak, da na pogorišču zaupanja lahko zraste nov sistem tega dela pravne države. V katerega bodo ljudje verjeli in mu zaupali. V tem trenutku najbolj evforično roke dvigajo tisti, ki so v gospodarsko-politično(-medijskih) kupčijah in drugih s tem povezanih umazanih biznisih sodelovali, bili zavezniki ali (naj)nižji (pod)izvajalci velikih načrtov, a sta jih veledirektorja umaknila na hladno, ko jih nista več potrebovala, ali pa sta le zamenjala zavezniške formacije in so odleteli v tem kontekstu.
Naivni so tisti, ki v Bavčarju in Šrotu že zdaj vidijo Iuzerja, nenazadnje sta ostala velika lastnika sistemov, v katera bo, tako kaže, posegla država in ju pomagala reševati pred dokončnim zlomom. S tem pa bo reševala tudi njiju, ki so se jima policija, tožilci in drugi nadzorni organi odločneje posvetili šele, ko so posledice krize že naplavljale prve ranjence in trupla brezskropuloznih finančnih manevrov obeh velikih direktorjev in njunih timov. Ko bi potop gigantov lahko polomil hrbtenico nacionalnega gospodarstva ali pa vsaj usodno ranil njegovo tkivo, ki bi odneslo z veliko hujšimi posledicami, kot so trajne brazgotine. Ko je bil pritisk javnosti vse bolj neznosen in je tudi politika začela sprejemati odločitve, ki so državnim bankam onemogočile, da sodelujejo pri reprodukciji stanja, ki so ga soustvarile.
Zdaj je jasno, da je Infond Holding, ključna domina v lastniški verigi od Šrotove Atke Prima do Pivovarne in drugih povezanih podjetij (Fructal, Radenska, Mercator, Delo, Večer), izpod državnih peruti NKBM izplaval proti Laškemu ob pomoči NLB in ob pristanku NKBM, torej državnih bank. Tajkunska direktorja, ki sta postala lastnika, ki sta želela umakniti politiko in državo iz svojih gospodarskih mrež, sta s svojimi operacijami pravzaprav izrisala karikaturo, v kateri politika nikakor ni igrala stranske vloge. Kajti politične elite so od začetka devetdesetih govoričile o umiku države iz gospodarstva, o ustvarjanju poštenega, transparentnega modela privatizacije, mehanizmov nadzora, sankcioniranja in kaznovanja, vmes pa se je država "spozabila" in se ni mogla odreči težnji po obvladovanju ekonomsko-finančnih centrov moči.
V pijanosti od prepričanja, da drži roko nad gospodarstvom, ga obvladuje, usmerja in mu dirigira, kar je vsakokratnim vladajočim strukturam pomagalo ohranjati politično moč, sta se zgodila Bavčar in Šrot. Gospodarstvenika, ki sta skupaj z Janezom Janšo in Andrijano Starina Kosem tistega soparnega avgusta 2005 v vladni palači, kjer se je dogovarjalo o odstrelu Zorana Jankoviča, predvsem pa o transakciji Mercator-Delo, odprla le še zadnji predal Pandorine skrinjice. Nekaj ostalih so vmes odprle že LDS-ove vlade. Ni dvoma, nauki Istrabenzove in laške zgodbe so močni. Za vse. Za seboj bodo potegnili pretrese. Nekatere pravzaprav morajo, drugi so neizbežni. Gospodarske, finančne, politične, družbene, mentalitetne, vrednostne. Sicer bosta Bavčarjev in Šrotov slalom čez leta v učbenikih zavedena le kot del običajnih zaznamkov tranzicije tedaj še mlade demokracije.