Medij: Delo
Avtorji: Šlamberger Vlado
Teme: Mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Dogodki dneva
Datum: 23. 07. 2009
Stran: 4
Vlado Slamberger: 50 let Dela. 50 let dela. Novi odgovorni urednik Dela Janez Markeš ni imel lahkega položaja. Začel je leta 1991 na Slovencu kot redaktor za notranjo politiko, bil je urednik Sobotnega branja (sobotne priloge Slovenca) in nato skupaj z Danilom Slivnikom odšel k zasebnemu tedniku Mag. Že pri Slovencu je bil Markeš nekakšen Slivnikov dvojček, predvsem v odnosu do takratnega predsednika republike Milana Kučana, saj bi ga oba utopila v žlici vode. Markeševo pisanje o prvem človeku v državi je bilo tako nenavadno, da se je del politične javnosti spraševal, ali gre za pisanje po naročilu desničarskih lastnikov Slovenca, ki so sovražili enega od petih najzaslužnejših za osamosvojitev Slovenije, za osebno zamero družine Markeš ali za kaj tretjega. Vprašanje je bilo celo, ali bo Kučan zavaroval svoje dobro ime, napadeno v Slovencu, z morebitno zasebno tožbo. Prekmurec z modrimi očmi, ki je imel veliko podporo tudi pri volivkah, se ni spustil na nizko raven, ampak je upošteval rek: Psi lajajo, karavana gre naprej, in ni ukrepal. Podobno sovraštvo je Mag pod vodstvom Janeza Markeša in Danila Slivnika izražal tudi do novinarjev Dela. Na straneh priznano desničarskega in Janševega tednika skoraj ni bilo mogoče najti dobre besede o Delu, njegovi novinarji so bili vse drugo, samo ne pošteni, izkušeni in objektivni poročevalci o slovenski stvarnosti. Zato je bilo veliko dvomov, ali bodo novinarji Dela Markešu oprostili vse napade na časopisno hišo, ki naj bi jo vodil. Drugo vprašanje je bilo, podobno kakor pred tem pri Jančiču, kako se bo urednik tednika z naklado približno 14.000 izvodov in 15 novinarji znašel, ko bo moral odločati o usodi, usmeritvi in prispevkih 160 novinarjev osrednjega slovenskega dnevnika z naklado od 65.000 do 80.000 izvodov. Enega od glavnih problemov, kako preživeti preobrazbo iz časopisnega pritlikavca v velikana, je Danilo Slivnik kot šef uprave načrtno zapostavljal, tako pri Jančiču kot pri Markešu. Vendar je to zatiskanje oči pred usodno napako škodovalo samo Delu, ne pa tudi Slivniku. Slivnik proti novinarjem Spet se je pokazalo, da imajo novinarji dovolj Slivnikovih igric z odgovornim urednikom. Od 168 novinarjev z glasovalno pravico se je glasovanja udeležilo le 95, Markeša je podprlo 38 prihodnjih kolegov, proti jih je bilo 55, kljub temu je imel boljši izid kakor pred njim Peter Jančič. Ker je bilo mnenje aktiva nezavezujoče, je uprava nadaljevala postopek za Markeševo imenovanje. Danilo Slivnik je bil zadovoljen: »Uprava je z izraženo podporo Markešu zadovoljna, saj ta zagotavlja vsebinsko in profesionalno rast časnika Delo,« je izjavil. S tem se je strinjala tudi predsednica nadzornega sveta Andrijana Starina Kosem, ki je ocenila, da je »v danih okoliščinah podpora predlaganemu kandidatu skladna s pričakovanji, zato bodo nadzorniki podprli nadaljnje odločitve uprave.« Trinajsti odgovorni urednik Janez Markeš je 1. avgusta 2007 postal trinajsti odgovorni urednik Dela po 1. maju 1959. Napovedal je, da si bo kot odgovorni urednik prizadeval, da časniku Delo »omogoči suveren vstop v novo razvojno obdobje, v katerem mu bo uspelo ohraniti vse dosežene standarde odličnosti in profesionalizma ter ohraniti mesto najpomembnejšega tiskanega medija v državi«. Od velikih pričakovanj kmalu ni ostalo veliko. Na Delu se je zgodila še ena sprememba, ko je 23. oktobra 2007 odstopil predsednik uprave družbe Delo Danilo Slivnik. Nadzorni svet je njegov odstop sprejel in na njegovo mesto imenoval Petra Puhana, generalnega direktorja Slovenskih železnic v odstopu. V obrazložitvi so nadzorniki zapisali, da je Puhan vrhunski menedžer, magister ekonomskih znanosti, ki je že pokazal, da obvlada velike sisteme, hkrati je pokazal pripravljenost za vodenje družbe in lastnik mu je v celoti zaupal. Skoraj hkrati so delničarji spremenili statut družbe Delo, zato so bile delnice umaknjene z organiziranega trga vrednostnih papirjev. Delnice preostalih manjšinskih delničarjev so bile prenesene na Pivovarno Laško, ki je tako postala stoodstotna lastnica Dela, manjšinski delničarji pa so prejeli po 135 evrov za delnico. Markešev spopad s Cukjatijem V prvi večji spopad z oblastjo je bil Janez Markeš po štirih mesecih vodenja uredništva prisiljen 22. novembra 2007, ko je od predsednika državnega zbora Franceta Cukjatija pričakoval opravičilo novinarjem Dela, ker je na izredni seji DZ dovolil, da je premier Janez Janša obtožil novinarje in urednike Dela, da pišejo, kakor pričakujejo lastniki. Markeš je utemeljil svoj protest: »V državnem zboru je bila 19. novembra letos na zahtevo predsednika vlade Janeza Janše seja in glasovanje o zaupnici vladi. Namesto problematike, povezane z zaupnico vladi, je bila seja v največjem delu obračun z mediji, med njimi časnikom Delo, katerega odgovorni urednik sem. Kot predsednik najvišjega zakonodajnega telesa države ste, gospod Cukjati, dovolili, da je premier Janša svoj nagovor pred zaupnico in mimo dnevnega reda zlorabil za politično problematizacijo in ocenjevanje slovenskih medijev, tudi Dela. V osrednjem hramu slovenske demokracije je predsednik izvršne veje oblasti obtožil novinarje in urednike Dela, da pišejo po nareku lastnikov in da so zavezani njihovemu političnemu prepričanju in strankarski pripadnosti SD. Novinarjem osrednjega slovenskega dnevnika je odrekel poklicno etiko, osebno integriteto in profesionalnost. Kakor že nekaj dni pred tem na nacionalni TV je premier izrekal trditve, ki so dokazano neresnične. Utemeljeno je verjeti, da je to storil zavestno in z namenom škodovati dobremu imenu časnika in ljudi, ki delajo v njem. Niste ga opozorili na neprimernost besed, niste ga ustavili, kakor sicer storite pri poslancih, kadar navajajo žaljive ali neresnične trditve.« Premier je nastopal 2,17 ure Markeš je tudi zapisal, da protest zoper jemanje profesionalnega in osebnega dostojanstva ljudem za zavestno izrekanje lažnih trditev m uzurpacijo politične moči, kar si je javno privoščil premier Janša, naslavlja na Cukjatija, ker se kaj takega v demokratični državi ne bi smelo zgoditi, tudi v državnem zboru to ne bi bilo mogoče, če Cukjati kot predsednik ne bi tega zavestno dopustil. Dan pozneje je iz državnega zbora prišel odgovor, pravi vzorec birokratskega čutenja: »Če predsednik vlade državnemu zboru predlaga glasovanje o zaupnici, poslovnik predvideva obrazložitev predlagatelja, ne pa tudi razprave poslank in poslancev. Kolegij predsednika državnega zbora se je ob soglasju vseh navzočih vodij poslanskih skupin dogovoril, da se vsem devetim poslanskim skupinam dodeli po pet minut časa za obrazložitev njihovih stališč, kljub temu da poslovnik državnega zbora tega ne določa. Upoštevajoč tudi obrazložitve glasu je predsednik vlade v razpravi nastopal 2 uri in 17 minut, poslanke in poslanci pa 3 ure in 16 minut. Predsednik državnega zbora meni, da državnega zbora v razpravi niso 'zlorabili' ne predsednik vlade ne poslanke in poslanci in zato ni potrebe po opravičilu. Državni zbor je mesto, kjer je zagotovljena svoboda govora in kjer postanejo jasna različna politična stališča,« so zapisali v sporočilu iz Šubičeve 4, skoraj zagotovo po nareku nekdanjega jezuita Franceta Cukjatija, ki si je s tem pitijskim odgovorom zaslužil mesto v zgodovini slovenskega parlamentarizma. Izid tajnega glasovanja novinarjev: za Markeša 38, proti njemu 55 glasov, Danilo Slivnik je vztrajal pri imenovanju.