Medij: Vestnik Murska Sobota
Avtorji: J. V.
Teme: Mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Aktualno
Datum: 09. 07. 2009
Stran: 3
Komentar Drago Forjan tokrat brez Jožeta Turkla napoveduje romanje v Ljubljano, in protest v Murski Soboti. Vprašanje pa je, kaj lahko to romanje prinese pozitivnega za Muro. Jim bo to zagotovilo polno zaposlenost in dostojne plače? Zagotovo ne. Zanimivo pa je, da Forjan tokrat nastopa z novim argumentom in novimi grožnjami. Namreč tretjinski lastniki Mure so mali delničarji - zaposleni in bivši zaposleni. Tega se je spomnil sedaj. Ni pa odgovoril, kaj je počela znamenita triperesna deteljica, torej on, Jože Turki in ... Slavic in nekaj tihih idejnih »prisklednikov« od tistega trenutka naprej, ko je prišla nova uprava Mure z Mehom na čelu. To, daje eden ali drugi sedel v nadzornem svetu Mure, se sedaj pozablja. To, da so v ozadju močno lobirali za posamezna imenovanja in celo odigrali ključne vloge pri imenovanjih ključnih ljudi, prav tako. Če bi bili dosledni in pošteni, bi stopili na okope, ko je Mura dobila prvi paket pomoči in zahtevali njeno namensko porabo. S svojim obnašanjem in pasivnim odnosom do lastnine so tudi veliko prispevali k temu, daje Mura pred pogromom. Nerazumljivo je namreč, da nikoli niso aktivirali malih delničarjev in povezano nastopili na skupščinah Mure. Dejstvo je, daje skupina malih delničarjev izven Mure ves čas oporekala poslovnim poročilom, predvsem pa zahtevala odgovore o razvpitih spornih poslih, med drugim tudi o tem, zakaj je bila Ljubljanska banka Frankfurt ob stečaju Westmuhra v celoti poplačana ob pomoči fiktivne kreditne pogodbe. Prav tako je ta skupina ves čas nasprotovala siromašenju kapitalske substance Mure. Dobro bi bilo, da si ti, danes tako gromovniški in glasni, ogledajo bilance in se vprašajo, kam je šel kapital in zakaj se gaje iz leta v leto »čistilo«. To so ves čas blagoslavljali njihovi pooblaščenci. Pred sedanjim nadzornim svetom je bila sestava tega taka, da brez podpore delavskih predstavnikov ti transferji ne bi bili možni. In če bi takrat aktivirali male delničarje znotraj Mure in jih povezali s prej omenjeno skupino malih delničarjev, bi lahko ustavili drvenje voza v blato. To, daje stečaj v naših razmerah izredno vprašljiva zadeva, se strinjajo vsi, razen, če ga je država sposobna speljati programirano, po modelu ameriškega GM, kot ga zagovarja dr. Bogomir Kovač. Problem namreč je, da tudi država ne premore kadrovskega potenciala in nima izdelane strategije, kako bi zgodbo po prej omenjenem modelu izvedla. S tem pristopom bi rešila temeljni problem, ki bremeni Muro, nečisto igro največjega lastnika, ki mu kljub čustvenemu nastopu in poudarjanju, da iz Mure niso dobili niti centa, ne kaže zaupati. Hkrati pa je še nekaj, namreč pošteno bi bilo, da se »zaščitena politična kategorija sindikalnih in delavski predstavnikov« zaradi solidarnosti do zaposlenih, ki so na robu eksistenčnega minimuma, izvzame iz te kategorije in doživijo usodo tistih tisoč ali dva tisoč zaposlenih, če Mura ne bo šla v stečaj in bodo ostali na cesti. In še nekaj, da ne bo pomote, da gre zafrontalen napad na sindikalne zaupnike. Ne, večina teh sedi v proizvodnji in se s sindikalnim delom ukvarjajo v svojem prostem času. Ve pa se, kdo so sindikalni in delavski birokrati, ki so spretno kolobarili v raznih organih Mure v času samoupravljanja in zdaj v času kapitalizma. Če se bodo omenjeni postavili v enak položaj s preostalimi zaposlenimi, potem so morda odhodi avtobusov v Ljubljano upravičeni, če ne, pa je vse skupaj videti, kot da rešujejo svoj status, zato tako nasprotovanje stečaju. Zaradi kredibilnosti zahtev Murinih delavcev bi že bil čas, da v prvo vrsto stopijo tisti sindikalisti, ki delajo v proizvodnji, in da v tem primeru tudi šefom v sindikalni centrali ne bodo popustili živci, ko se jih bo spraševalo, koliko pobrane članarine zaradi stiske vrnejo Murinim delavcem.