Medij: Dnevnik Avtorji: Vuković Vesna,Cirman Primož Teme: Mali delničarji Rubrika / Oddaja: Naslovna stran Datum: 21. 08. 2014 Stran: 1 in 7
Politika / Tranzicija
Matej Lahovnik je bil leta 2009 prvoborec vojne proti tajkunom, kije vodila v prodajo Mercatorja. Pet let pozneje je član nadzorniške ekipe največjega hrvaškega tajkuna Ivice Todoriča. Nekdanji minister je v karieri večkrat zamenjal strani in prihajal v protislovja s samim seboj.
Bilo je junija 2004. Slovenija je pravkar vstopila v EU, dolgoletna vladavina vse bolj upehane LDS pa je šla h koncu.
V prostorih Gospodarske zbornice Slovenije (GZS), takrat še trdnjavi ključnih mož »levega« gospodarstva, seje članom njenega upravnega odbora predstavil Matej Lahovnik, novi minister za gospodarstvo v vladi Antona Ropa. V razpravi se je govorilo o »nacionalnih šampionih«. »V zakonodajo bomo za zaščito domačega lastništva vgradili vse obrambne mehanizme, ki jih bo dopuščala evropska komisija,« je napovedal Lahovnik. Na drugi strani mize je njegovim besedam zadovoljno prikimaval Anton Turnšek, generalni direktor Pivovarne Laško, v kateri je takrat večino niti že vlekel Boško Šrot. Lahovnik je bil stari znanec Laščanov. Kot strokovnjak za prevzeme je pisal njim naklonjena mnenja o naskoku na Pivovarno Union. »Čas dela za Laško, če slovenska oblast ne bo podlegla tujim pritiskom,« je zapisal poleti 2003. Kot tak je sodeloval pri nastanku domačega pijačarskega holdinga, ki se je z nakupom Dela in Večera razširil na časopisno dejavnost, leta 2005 pa je že v času Janeza Janše - postal tudi največji lastnik Mercatorja.
Prav pivovarska vojna je sprožila verigo dogodkov, ki so naposled privedli tudi do letošnje dokončne prodaje Mercatorja hrvaškemu Agrokorju. Deset let pozneje je Lahovnik skupaj z novim »delodajalcem« Mco Todoričem edini »preživeli« igralec sage o Mercatorju. Vlade so prihajale in odhajale. Menjavali so se vodilni v Laškem, Mercatorju in bankah upnicah. Odšla je tudi velika večina direktorjev, ki so junija 2004 prišli na GZS poslušat, kaj ima povedati novi minister za gospodarstvo.
»Kopernikanski obrati« in umetnost preživetja
Ostal je le Lahovnik, ki ga je Agrokor pred kratkim predlagal za nov mandat v nadzornem svetu največjega slovenskega trgovca. To mu je uspe(va)lo tudi zato, ker je v desetih letih večkrat spremenil stališča, prestopal med stranmi in zamenjal politične stranke: iz potapljajoče LDS je prešel v Zares, nato leta 2010 izstopil iz te stranke, danes pa je blizu Janši. Pri tem se je vedno znova zanašal na dober občutek za čas in prostor. Lahovnik je vedno vedel, v katero smer bodo začeli pihati vetrovi. To je med drugim dokazal, ko se je z vrha ministrstva za gospodarstvo umaknil tik pred izbruhom afere TEŠ 6.
»Kopernikanske obrate« Mateja Lahovnika najbolje simbolizira njegov odnos do »tajkunov«. Še v prvi polovici prejšnjega desetletja je zanje občasno honorarno delal (med drugim za BTC). V nadaljevanju politične kariere jih je nato začel na veliko preganjati. Že kot opozicijski poslanec LDS in nato Zares je bil kritičen do menedžerskih odkupov. Decembra 2006 je tako opozarjal na spornost parkiranja delnic pri prijateljskih podjetjih in škodo, ki so jo pri tem utrpeli mali delničarji prevzetih družb. Takrat ga očitno ni (več) motilo, da so Laščani v pivovarski vojni zmagali prav s pomočjo delniških parkirišč in da je krog Boška Šrota na tak način že več let obvladoval lastništvo Laškega. Leta 2009 je bil že kot minister za gospodarstvo - v prvih vrstah druge »protitajkunske vojne«. Na Laščane se je spravil z vsemi orožji. Zagovarjal je zaprtje kreditnih pipic Šrotovemu Infond Holdingu in imel kot minister pomembno vlogo pri uveljavitvi prepovedi refinanciranja in reprogramiranja menedžerskih odkupov lastniških deležev v podjetjih.
Pet let pozneje se je Lahovnik spet znašel na drugi strani. Da bo ironija še večja, tokrat ne bo delal za »običajnega« tajkuna, ampak zmagovalca tudmanovske privatizacije. Javna skrivnost je, da Todorič z maso zaposlenih v svojem prehrambno-trgovsko-založniškem konglomeratu in obsegom zadolženosti že več let drži v šahu tudi vsakokratno hrvaško vlado in tamkajšnjo centralno banko.
Nekoč v »vojni« z Balažičem, zdaj na isti strani
Resnici na ljubo velja poudariti, da je Lahovnik vrste »protitajkunskih« borcev zapustil že prej. Že leta 2012 gaje tako Pivovarna Laško postavila v nadzorni svet Mercatorja, ki mu je tudi predsedoval. Pri tem je imel ključno vlogo prvi mož pivovarne Dušan Zorko, ki se je v času Lahovnikove »vojne« boril na drugi strani. Vodil je Pivovarno Union, ki je Šrotovemu Infond Holdingu v začetku leta 2009 nepovratno posodila skoraj 30 milijonov evrov za kritje »luknje«, nastale po odpoklicu bančnih posojil. Na čelo Mercatorja je že pred tem prišel Toni Balažič, še en nekdanji borec z druge strani. Kot direktor Fructala je Infond Holdingu pomagal s skoraj devetmilijonsko injekcijo v obliki posojil in odkupov delnic.
Tako Zorko kot Balažič sta bila v prvi polovici leta 2009 v najožjem Srotovem štabu v Laškem. V istem času je bil Lahovnik skoraj sto kilometrov stran, v Ljubljani, kjer je v svoji pisarni bral levite tedanjemu šefu NLB Drašku Veselinoviču zaradi reprogramiranja posojil Infond Holdingu. Lahovniku pri poznejšem zbliževanju z Laščani zagotovo ni škodilo, da je v nadzornem svetu Laškega od leta 2009 naprej sedel njegov najboljši prijatelj Vladimir Malenkovič, ki še danes sedi v nadzornem svetu Uniona. Prav tako je Lahovnik v več kot dobrih odnosih tudi z vodjo poslanske skupine SD Matjažem Hanom, ki je v tej stranki »zadolžen« za Laško.
Kljub temu se takrat ni zdelo verjetno, da bo Lahovnik nekoč edini član nadzornega sveta Agrokorjevega Mercatorja, ki ne bo imel hrvaškega potnega lista. Ravno nasprotno, Lahovnik je Agrokorjevemu nakupu najboljšega soseda nekaj časa celo javno nasprotoval. Februarja 2011 je menil, da deleža Laškega v Mercatorju ne bi smeli kupiti njegovi neposredni konkurenti. »Vprašanje je, ali bo Agrokor sploh dobil dovoljenje, da kupi Mercator, če bo regulator korektno opravil svoje delo,« je opozarjal Lahovnik in poudarjal, da »bi se s prodajo Mercatorja Agrokorju poslabšala tudi pogajalska moč Pivovarne Laško«.
Navijač Maribora zdaj v dresu s šahovnico
Isto leto je svaril »pred negativnimi učinki prodaje Mercatorja za slovensko prehrambno verigo«. Izjavil je, da bi morale biti vloge v tej prevzemni zgodbi zamenjane, saj »je Mercator po večini ekonomskih kazalcev uspešnejše in finančno stabilnejše podjetje kot Agrokor«. Še aprila 2012 je bil Mercator po njegovem »za Slovenijo tako pomemben, kot sta Real Madrid ali Barcelona za Španijo«. Že kmalu zatem je ploščo počasi začel obračati. V začetku leta 2013 je lastnike z Laškim na čelu pozval, naj ali čim prej zaključijo postopek prodaje ali Mercator za nekaj časa umaknejo iz izložbe. Prodaji Agrokorju ni več nasprotoval, z Ivico Todoričem pa se je večkrat tudi osebno sestal. Ob preknjižbi delnic na Agrokorjev račun je Lahovnik odstopil s položaja. A ne zato, ker bi posel ocenil kot škodljiv za Mercator, ampak »ker je stvar poslovne higiene, da novi lastnik dobi v roke škarje in platno«.
V vsakem primeru bo Lahovnik če si Todorič ne bo premislil - še naprej prejemal tudi sejnine in nadomestila. V letih 2012 in 2013 je iz teh virov skupaj prejel skoraj 80.000 evrov bruto. Ob tem ni odveč spomniti, da so Lahovnika vsaj v državnih podjetjih vedno motile previsoke sejnine nadzornikov, ki jih je kot minister omejil z zakonom. Lani so se sicer nadzorniki Mercatorja na rednih sej ah sestali šestkrat. Ce bi bil Mercator v lasti države, bi Lahovniku sejnine in nadomestila po priporočilih zdaj že nekdanje Agencije za upravljanje kapitalskih naložb (AUKN) skupaj prinesle »le« okrog 13.000 evrov bruto. Slovenska »protitajkunska« vojna ima vsaj v delu, ki zadeva Mercator, le enega zmagovalca - Mco Todoriča. Dobro jo je odnesel tudi Lahovnik. V njemu zelo ljubem nogometnem žargonu bi lahko rekli, da navijač Maribora in slovenske reprezentance po novem igra v dresu s šahovnico. Zgodovina ima smisel za humor. Nekdanji svež obraz slovenske politike, kije pred desetimi leti razlagal, da država potrebuje »nacionalne šampione«, je zdaj v taboru »nacionalnega šampiona« - hrvaškega.