Medij: Dnevnik - Dnevnikov objektiv
Avtorji: Rankov Suzana
Teme: Mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Ostalo
Datum: 08. 08. 2009
Stran: 3
Suzana Rankov, urednica Prisilna razlastitev in vstop bank v lastništvo Mercatorja in Pivovarne Laško, insolventni postopki Infond Holdinga in Centra Nabžb, na desettisoče opeharjenih malih delničarjev, ki bodo ostali brez premoženja, finančno izčrpan sistem Pivovarne Laško... To je bilanca stanja, pod katero seje po treh letih in pol na čelu Pivovarne Laško podpisal njen donedavni generalni direktor in do srede tudi njen največji lastnik Boško Šrot. Odločitev Nove Ljubljanske banke, da na hitro na varno pospravi delnice, s katerimi so bila zavarovana posojila za lastniško konsolidacijo Šrotovega sistema, lahko Boško Šrot v prvi vrsti pripiše sebi. Res je sicer, da so se banke iz primera Istrabenz, pri katerem gre zanje že mesece vse narobe, nekaj naučile. Toda ključno je bilo Šrotovo paktiranje z italijanskim poslovnežem, s katerim je nakazal da se ne bo mimo vdal. S tem je sicer previdne in neodločne bankirje zgolj prisil v hitro ukrepanje in posledično takojšen razpad svojega poslovnega imperija. Ni naključje, da ravno banke postajajo lastnice pomembnega dela slovenskega gospodarstva. Finančna kriza je namreč razkrila, da so ekonomski lastniki marsikaterega podjetja banke. Te so v zadnjih letih izbrani gospodarski eliti omogočile, da je z bančnimi viri prevzela upravljanje podjetij in se posledično polastila njihovih denarnih tokov. Ali je bilo soustvarjanje slovenskih oligarhov za banke res donosen, zlasti pa varen posel, bodo pokazali prihodnji meseci. Takrat bo namreč bolj jasno, kolikšen del k rezervacijam in odpisom bodo prispevala posojila za menedžerske odkupe, kijih zaradi finančne in gospodarske krize menedžerji niso več sposobni odplačevati. Banke - če odmislimo tiste v tuji lasti, katerih lastniki imajo poleg poslovnih tudi strateške interese dokopati se do najboljšega dela slovenskega gospodarstva - so se doslej upirale ideji, da bi postale lastnice podjetij, češ da upravljanje premoženja ni njihov osnovni posel. Na koncu so popustile pod pritiskom politike, da financiranje (za zdaj samo največjih) tajkunov ni sprejemljivo in da jih je treba razlastiti. Z razpadom imperijev Boška Šrota in Igorja Bavčarja je postalo jasno, da bo moralna konsolidacija slovenske družbe potekala na plečih bank Te iste banke, ki so tajkune pomagale ustvariti, jih zdaj, ko so zaradi svoje prevelike moči postali za politiko in družbo nesprejemljivi, »ubijajo«. Zaradi hazarda, ki so se ga šle banke skupaj s pohlepnimi menedžerji, se zdi prav, da danes prevzemajo odgovornost za svoje poslovne odločitve. Toda sočasno je treba bankirjem pritrditi vsaj v enem - Šrot-Bavčarjev model lastninjenja je omogočil zakonodajni okvir. Dosedanje politične elite so imele namreč v rokah vse vzvode, s katerimi bi lahko preprečile izigravanje malih delničarjev in izčrpavanje podjetij za konsolidacije lastništev ter usposobile policijo, tožilstvo in davkarijo, da bi bolj učinkovito opravljali svoje delo. Še več; tajkunizacijo so omogočili in odobrili ravno politiki. Temelj za najbolj brutalna primera bogatenjapaje bilpostavljen v pisarni nekdanjega premierja Janeza Janše z odločitvijo o prodaji Mercatorja. Politiki so se ustrašili šele, ko je postalo jasno, da v Sloveniji nastaja izjemno zaprta monopolna lastniška struktura, ki bo kmalu diktirala razvoj države. Toda zgolj razlastitev nekaj oligarhov ne bo dovolj, za moralno »očiščenje« bo moral poskrbeti državni represivni aparat. Za posbvanje podjetij, ki bodo prešla pod večinski lastniški vpliv bank, bo ključno, kako jih bodo banke upravljale. Glede na dosedanji potek svetovne finančne in gospodarske krize je namreč pričakovati, da bodo morale s prodajami zaseženih nabžb počakati še nekaj let. V tem času bi se morale banke obnašati kot dober gospodar, ki skrbi, da njegova nabžba raste in dosega čim višji donos. Toda to bo možno zgolj pod pogojem, da politiki ne bodo dopustile vmešavanja v svojo posbvno politiko inpodmiznega mešetarjenja. Banke so sicer načeloma bolj primerne lastnice gospodarstva kot neposredno država. Ampak, ali bo politika, ki ima prek lastništva še vedno pomemben vpliv na bančni sektor, uspela brzdati svoje apetite in se obnašati kot zasebni lastnik? Mi pa bodo ministri klicali člane uprav bank in jim dajali navodila, kako naj glasujejo na skupščinah podjetij? Dobčali, koga naj »njihovi« nadzorniki imenujejo v uprave, s katerimi dobavitelji naj sodelujejo podjetja, prek katerih obvodov naj financirajo politične stranke. J Razbgov za optimizem ni veliko. Kako avtokratsko si upravljanje države predstavlja lider opozicije Janez Janša, smo lahko opazovali v času njegovega vladanja, koje osebno odločal o vseh pomembnejših političnih posegih v gospodarstvo. Vlada Boruta Pahorja je sicer obljubila, da bo s političnim vmešavanjem za vedno presekala ter zagotovila strokovno in nepolitično kadrovanje v državna podjetja. Toda kot je pokazala praksa, je ostala zgolj pri besedah. Interesne skupine se prek politike, in to celo neposredno prek premierjevega kabineta, namreč še naprej aktivno in neposredno vpletajo v gospodarstvo. Še bolj kot upravljanje bo ravnanje države ključno ob prodaji zaseženega premoženja. Takrat bodo namreč politiki spet pred skušnjavo, da si ustvarijo »svojo« gospodarsko elito. Namesto da bi poskrbeli za transparentno redistribucijo kapitala in razpršitev lastništva podjetij na bolj učinkovite upravljalce. m 7.